kuhanje riža

Vsaka pohvala dobro dene. Ko pa ti mož reče, da neko stvar skuhaš bolje kot njegova mama... Jah, čez to je pa ni. :)

Nekega zelo zapletenega recepta za riž nimam. Je pomemben samo postopek (katerega pa me je naučila moja mami).
Tokrat mi je pri kuhi pomagal Žiga.

1. Najprej olupimo in narežemo čebulo.
POMEMBNO: Mami naj raje pomaga otroku in naredi kakšno fotografijo manj. :)
Žigu je namreč posodica s čebulo padla po tleh po celi kuhinji in tudi še v dnevno sobo in sva imela še delo s pospravljanjem. Pa tega ni počel prvič. Vsa pač vzela novo čebulo in postopek ponovila (tokrat brez slikanja).
Pri tem naj povem, da ni priporočljivo čebulo posesati s sesalcem. Vonj na to opozarja tudi pri naslednjih sesanjih. 

2. Stresemo riž v skodelico (za nas 4 je ravno dovolj riža ena skodelica za čaj). 

Ponavadi uporabljamo rjavi riž. Pa nam ga je ravno zmanjkalo in sem vmešala zraven belega. Na koncu ni bilo velike razlike. 

Tokrat malo slabša fotografija, da bi se izognila novi katastrofi - brez potrebe.

3. Na olju najprej prepražimo čebulo in nato dodamo riž. Mešamo, dokler riž ne postekleni.

4. Dodamo dve skodelici vode. (jaz sem Žigu vodo prelila v vrček, da mu je bilo lažje)

5. Solimo. Po želji dodamo še druge začimbe. 

Jaz dodam žafraniko (z Žigom sva na njo pozabila).

6. Pokrijemo s pokrovko in kuhamo na malem ognju, dokler voda ne povre.

7. Na koncu še pospravimo čebulne olupke. 

9. Med tem ko se riž kuha, si lahko pripravimo solato. 

Po tem postopku riž nikoli ni razkuhan in pocast. Pomembno je, da imamo eno enoto riža in dve enoti vode ter da riž s čebulo res dobro popražimo.

Če bi radi imeli med rižem še grah (pri nas je skoraj obvezen - kadar ga imamo doma), ga svežega lahko dodate med riž takrat kot vodo. Jaz ne zaupam čisto, da bo grah dovolj kuhan in ga raje skuham posebej ter dodam čisto na koncu. Ravno tako na koncu dodamo tudi grah iz konzerve. 

Verjetno s tem res nisem odkrila tople vode. 

Ampak moževa pohvala in Žigova super pomoč sta me prepričali, da vseeno delim z vami. Mogoče pa pride komu prav.

Dober tek. :)

prehitek

Prehitek ali offside je vsem dobro znani prepovedani položaj. Vsi vedo kaj je offside, razložiti prav dobro pa ne zna čisto vsak. Razlago najdemo tudi tule. Pa pustimo športe ob strani.

Pri nas prepovedane položaje doma izvaja Žan. Po mnenju različnih strokovnjakov, je preskočil oziroma prehitel en del svojega razvoja. Zato mi je tudi zelo všeč prevod PREHITEK. :) 
Žan se je zelo hitro naučil prevaliti iz hrbta na trebuh. Se spomnim, da sva pri Žigu to zelo dolgo čakala. Fazo, ko bi se moral dvigniti na roke in prevaliti iz trebuha nazaj na hrbet pa je kar preskočil in se začel plaziti oz. vleči po tleh.

Na posnetku mu manjka slab teden do 5 mesecev.

Seveda ni imel več motivacije, da bi samo ležal na hrbtu in gledal v zrak. Ko pa je tako veliko zanimivega naokoli.
Nadaljevalo se je v "prepovedani smeri". Ker se še ne zna opreti na stegnjene roke, ker se ne zna preko boka sam usesti, ker naj ne bi še imel močnih hrbtnih mišic, njegovo telo ni pripravljeno niti na sedenje kaj šele, da bi stal.

Ko pa je njegova želja tako velika...

Priplazi se do stola (kavča, mize, pručke...), se dvigne in nekaj časa uživa na kolenih. Včasih pa se tudi usede. Iz tega položaja ne pade več. Se je že naučil, kako se gre naprej.

Meni se zdi logično, da ima otrok, ki se že dobre tri mesece plazi in je že dodobra raziskal vsak kotiček na tleh, željo po tem, da bi videl še iz druge perspektive. Kaj je bolj zanimivega od tega, kar počne starejši brat?

Tudi vsi odrasli zmeraj sedimo na velikih stolih ali na kavču. Sedaj še bolj pazim, da sedim čim več na tleh. Pa Žana to pri njegovi želji po dviganju ne ustavi. 

Takole se dvigne in potem stoji. Pediatrinja v razvojni ambulanti mi je rekla, da tega absolutno še ne sme, ker potem taki otroci, ki prehitro stojijo, hodijo po prstih. (Žiga se je začel postavljati na noge že pri 6-ih mesecih, pa nikoli ni hodil po prstih.) Takole se je tudi že zgodilo, da je padel in z glavo butnil ob tla. Se je pa nekako tudi že naučil, da se samo skotali. 

Ko se tako postavi na noge, ga ponavadi dam takoj nazaj na tla. Včasih sledi protestiranje in jok, ampak že po parih minutah je pred novo "oviro" in se hitro postavi pokonci.

Hja.. tale Žanov prehitek nam kar dela težave. Če bo tako nadaljeval in ne bo upošteval pravil, ne bo kaj prida športnik. ;)

čakalnice

V zadnjih dveh tednih smo bili kar veliko v čakalnicah. Tole je super pripomoček za krajšanje časa med čakanjem. Pa še skoraj v vsaki trgovini se dobi - celo brezplačno, in v denarnici ne zavzame veliko prostora. :)

(o)pravila

Žiga je zdaj že dovolj velik, da nama pomaga pri preprostih opravilih. To seveda zelo rad počne.
Se nama je pa tukaj dostikrat pojavilo vprašanje: Koliko naj sploh zahtevava od dvoletnega otroka? Nisva hotela, da bi bile naloge prezahtevne, seveda pa tudi da ne bi bile prelahke.

Ravno v pravem času mi je moja sodelavka prinesla članek oz. samo njegov povzetek: Odgovornosti otroka v domačem okolju. Avtorici članka sta Marjory Barksdale in Susan Tracy.
V drobnem tisku na koncu članka piše, da avtorici dovoljujeta razmnoževanje članka drugim staršem, le da vključimo naslov: www.learningtoghetereducation.org.
Zato ga brez slabe vesti delim naprej. Mogoče pa še komu pride prav. Nam je zelo.

Ne bom takoj napisala celega članka. Malo in po malo. :)
Za začetek:

HIŠNA OPRAVILA ZA OTROKA V STAROSTI MED 18 MESECI IN 2,5 LETI:

1. Z odraslim pospravi igrače (odrasli naj omeji število igrač in naj jih z veseljem pospravlja, da je pravi vzor otroku). Ko je pri nas na vrsti pospravljanje igrač, mu ponavadi določim, da on pospravi nekaj živali, jaz sem pa med tem pospravila ostale igrače. Se je tudi že zgodilo, da je sam pospravil vse igrače.

2. Ugodi preprostim prošnjam, kot so: "Bi lahko prosim to vrgel v koš?" ali pa "Prosim, pospravi to." (Odrasli naj pokaže kam.) Pri nas: Kadar se previjemo kar v dnevni sobi na tleh, potem plenice odnese v koš. Ali pa če se v dnevni preoblečemo iz pižame, Žiga odnese svojo in Žanovo pižamo na posteljo. Obleke, ki so za oprat, nese v koš za perilo. Tudi smeti že odnese. Težave ima samo še z ločevanjem. Ko pa imamo toliko različnih košev po stanovanju ;)

3. Sodeluje (nepopolno) pri hišnih opravilih, ki ga zanimajo. Največkrat mu ne uspe dokončati celotnega dela. Lahko poskusi pometati, pomivati tla, pobrisati mizo, pripraviti mizo za obed, sesati, itd. Žiga, zelo rad briše prah. Ko kaj polije, prosi za krpo, da lahko pobriše mizo. Pomaga tudi pripraviti mizo. 

4. Vse več sodeluje pri oblačenju sebe (odrasli naj priskrbi obleke, ki niso zahtevne za oblačenje). Otroci se najprej naučijo slačenja, potem oblačenja. Žiga si do zdaj sam sleče hlače in nogavice. Obleče si pa samo hlače (od kolen jih potegne gor - čez rito mu pomagam)

5. Obleke zloži v pralni stroj in sušilec, pritisne gumb za začetek pranja. Tega opravila se Žiga izogiba. Če ga vprašam, ali bi mi pomagal, čisto hladno reče: "Ne!" Njemu je bolj zanimiv pomivalni stroj.

6. Po drugem letu starosti naj otrok ne bi več uporabljal plenic - otrok naj uporablja stranišče (z občasnimi napakami). V tej fazi še nismo.

7. Otrok se hrani samostojno, uporablja vilice, žlico, majhen vrček (manj kot 240ml) in majhen kozarec brez pokrova (za približno 200ml). Glej slike :)

8. Sodeluje pri preprosti pripravi hrane, kot je rezanje mehke hrane, lupljenje in mazanje kruha. Rezanje mu gre še malo slabo, ker največkrat noče pravilno obrnit noža. 

9. Pripravi šopek rož v majhni vazi. Tega pri nas še nismo naredili. Velika moja krivda, ker mu sploh še nisem dala možnosti. Čas da tole popravim in si polepšamo mizo. :)



Tale opravila so res samo okvirna. Da starši malo vemo, kaj sploh že lahko pričakujemo od svojih otrok. So pa otroci zelo različni. Nekateri vse to naredijo z levo roko, drugi pa samo kakšno stvar. Vsak starš svojega otroka najbolj pozna. Naš Žiga ne naredi vsega s tega seznama, naredi pa že kakšno stvar, ki je v tem članku napisana pri opravilih starejših otrok.
Kar se meni zdi pomembno je to, da se zaveda, da je član naše družine in tudi njen pomemben člen. Jani večkrat pravi: Kar otrok zmore, mora! Popolnoma se strinjam :)

Pa še nekaj fotografij:

Pomoč pri pripravi mize.

Pomaga pospraviti nakupljena živila.

Pomaga obesiti perilo. Kljukice uporablja na svoj način. :)

spanje

Pri nas doma s spanjem načeloma nimamo velikih težav. Oba fanta že od čisto majhnega dojenčka lepo spita celo noč. Kako sva ju to navadila, ne vem točno. Mogoče imamo dober sistem, mogoče pa samo velike zaspance. :)

Žal pri nobenem ni uspelo, da bi dojila in tako smo pristali na adaptiranem mleku (AM). Dobra stvar tega je, da sem točno vedela koliko mali popije. Ko je dobil svojo porcijo, jok v naslednjih treh urah gotovo ni pomenil lakote. AM je tudi bolj nasitno kot mamino in tako se je dojenček do večera nasitil in je imel dovolj zaloge za mirno noč.
Žiga se je ponavadi zbudil dvakrat na noč (okoli 2h in potem še ob 5h). Vsakič je dobil porcijo AM in je spal naprej. Žan pa je že takoj spal do pribl. 6h zjutraj. In če imamo srečo, potem tudi spi naprej.

Ko sta bila stara pol leta, nam je pediatrinja na sistematskem pregledu rekla, da je otrok dovolj velik in ponoči ne potrebuje več obroka. Tako smo pri Žigu AM najprej zamenjali za čaj, kasneje za vodo in hitro se je navadil, da ponoči ni čas za hranjenje, ampak za spanje.
Z Žanom tega še ne bomo naredili, ker je sicer za nas še nočni obrok za mnoge že zajtrk.

Oba spita že od prvega dne v svoji postelji, ki jo imava čisto ob svoji. Tako mi, kadar se je mali zbudil, ko še ni bil čas za obrok, ni bilo treba veliko. Sem samo skozi rešetke potisnila roko, poiskala dudo, ga pobožala in je spal naprej.

Verjamem, da je to vse lažje s flaško (vsaj ena dobra stvar ne-dojenja). Je pa vseeno potrebno veliko volje in tudi pri nas ni takole idealno vsako noč. Se tudi zgodi (še zdaj pri Žanovih dobrih 7ih mesecih), da samo duda ni dovolj, kar pove z zelo glasnim jokom. Takrat pač zmaga on in dobi AM.

Imamo, oziroma upam da SMO IMELI drugo težavo. Žiga je prišel v neko obdobje, ko ni hotel spati v svoji postelji. Začelo se je tako, da je sredi noči prišel k nama v posteljo. Na koncu se je že zvečer, ko smo se pripravljali na spanje, "naštimal" na očijevi veliki blazini. Ko ga je Jani ponoči prestavljal v njegovo posteljico, se je velikokrat zbudil in bil nazaj, še preden bi ga uspel odložiti.
Po mišljenju nekaterih, naj bi bil sicer otrok, ki spi pri starših bolj samozavesten. Jah, kaj pa vem. Po mojem mnenju je to zelo priročen izgovor.
Mene so nočne brce in male rokice, ki so se počasi prikradle pod glavo in me zrinile iz moje blazine prepričale, da bomo Žigata samozavesti naučili na kakšen drug način.
Čas je bil, da nekaj ukrenemo.

V soboto smo iz posteljice odstranili eno stranico, ker sem imela občutek, da ga moti ograja. Dobil je novo blazino, za katero si je sam izbral prevleko. Na steno pri postelji pa sva nalepila živali, ki ga bodo ponoči gledale in čuvale.

Rezultat?
Kratkoročni: že takoj se je ulegel in hotel spat, čeprav niti kosila še nismo imeli.

Dolgoročni: ... pa bomo še videli. Prvi popoldanski spanec je prespal v celoti v svoji postelji. Zvečer je med pravljico bil v svoji postelji, ampak zaspal v najini. Jani ga je potem prestavil in je ponoči samo enkrat prišel k nama.
Danes zvečer je tudi šel spat v svojo posteljo. Kakšno presenečenje pa naju čaka, ko bova prišla spat pa še ne vem. Nazadnje, ko sva bila v sobi, je bil še v svoji postelji.

Upam, da se bo počasi navadil na svojo posteljo in bodo brce samo še bežen spomin. :)

novoletne zaobljube

Hočemo, nočemo... sigurno se vsak na začetku novega leta vpraša kaj bi letos lahko izboljšal. Kaj si letos želim doseči?


Ko gledamo naprej, se gotovo tudi vprašamo za nazaj, če je bilo kaj takega, kar bi spremenili.
In tukaj se pri meni nekaj najde. V lanskem letu se je pri nas doma začelo obdobje trme in s tem velika preizkušnja mojih živcev. Če me kaj (ali kdo) razjezi, zelo hitro izgubim glavo in dostikrat naredim kakšno stvar, ki jo kasneje obžalujem (mislim, da sem to prinesla od doma). Mnogi tega zame sicer ne bi rekli, moj trmasti sin pa je to žal izkusil na svoji koži oz. roki.

Po čudnem spletu okoliščin sem v zadnjih 14 dneh slišala nekaj zelo groznih in žalostnih zgodb. Ne vem zakaj. Mogoče sem jih morala, da sem se še bolj zavedla, da življenje, ki ga imamo, ni samo po sebi umevno. Da smo zares lahko hvaležni za vse kar imamo in za vsako minuto, ko smo lahko skupaj. Zakaj bi to zapravili za kreg in slabo voljo?
Tako sem prišla do sklepa, da se naučim dihat. Vsakič, ko si bo Žiga in kasneje verjetno tudi Žan zamislil stvari izpeljati po svoje, bom pred izbruhom globoko vdihnila in situacijo poskušala rešiti na miren način.

Uf.. ko tole berem se sliši zelo težko. Ampak verjamem, da mi lahko uspe! Mogoče se bo pa potem tudi Žigovo kljubovanje umirilo.

.

.

.

Tole zadevico sem dobila za rojstni dan.

Mislim, da bi mojim živcem pomagalo tudi to, če bi se tega bolj držala. Pa ne kot izgovor, da bomo imeli od zdaj naprej lahko razmetano stanovanje. Ampak v opomin, da kadar preživljam čas s fantoma, sem tam za njiju. Prah, umazanija, perilo... vse počaka. Njuno otroštvo pa gre naprej.

Tako, za leto 2015 sem si zadala dve veliki stvari. Če mi bo to uspelo, ne bo lepo in mirno samo leto 2015, ampak tudi vsa leta naprej. In zdaj ko je napisano, je postalo tudi uradno in bolj za res.

.

.

.

Kot ste opazili ni več Velikega in Malega Ž-ja. Preprosto sta Žiga in Žan. Zakaj? Saj niti ne vem zakaj sem sploh začela samo s kraticami. Verjetno zaradi črednega nagona - tisti, ki kdaj zaidete še na kakšen drug blog, veste o čem govorim. Pa ne bo več tako. Zato ker sem ponosna na svoja sinova in na njuna imena. Saj sem jih konec koncev jaz izbrala. :)

Ponosna družinica. :)

konec in začetek

Staro leto smo zaključili skupaj. Igrivo. Veselo. Zabavno. ...

Najbolj aktivna sta bila J in Veliki Ž. Mali Ž nas je spremljal v vozičku - po svoje. 

Jaz pa sem to veselje skušala ujeti v objektiv.  Vidim pa, da bom morala fotoaparat prepustiti tudi komu drugemu. :)

Nekaj utrinkov.

Igranje na domačem dvorišču.

Sankanje na bližnjem gričku.

Kopanje v termah.

Ta fotografija mi je pa preprosto zelo všeč. :)

Novo leto pa smo začeli...

...s termometrom

in čajem.

In z eno za mamo zelo veselo prigodo.

Danes zjutraj, ko sem oblačila velikega Ž-ja za v vrtec, mi je rekel, da bi šel na kahlico kakat. (po neuspešnem poletju in poskušanju v jeseni, smo to opustili in čakali na bolj primeren čas. Sva mu pa zmeraj, ko ni pustil zamenjati plenice govorila, da je ne bi bilo treba menjati, če bi šel na kahlico) Seveda sva šla. Naročil mi je, naj mu prinesem knjigico. Potem pa je sedel na kahlici in bral. 

Nekaj časa ni zgodilo nič, in sva se z J pogovarjala, da verjetno spet zavlačuje, ker noče v vrtec. Pa ni bilo tako. Ko sem prišla v kopalnico preverit situacijo, se je zgodilo. Kakal in lulal je v kahlico. :) Jupi!!! Mogoče pa je njegov čas prišel zdaj.

za nazaj

Tale objava spada še v lansko leto. Čas me je prehitel in nisem utegnila objaviti nekaterih rojstno-dnevnih voščilnic. Na ene sem bolj ponosna, na druge malo manj. Mi je pa vsaka po svoje všeč. :)

Ker pa je pri CRAFT-alnici izziv KARKOLI, zadnjo voščilnico prijavljam na ta izziv. Jaz neskončno uživam pri ustvarjanju voščilnic. Še posebej pa kadar ustvarjam za točno določeno osebo. Ta voščilnica je bila namenjena vsestranski ustvarjalki, ki rada šiva, kvačka, peče... naredi karkoli in vse zgleda super prikupno.