čateške toplice

Obetalo se je slabo vreme in odločili smo se, da gremo v terme. Treba je bilo samo izbrati katere.
Nekako so se mi zdele najboljše terme Čatež. So zelo reklamirane kot super destinacija za družine z otroki. Pogledala sem še par fotografij in se zelo navdušila.
Jaz nisem bila še nikoli v teh toplicah, zato sem kar verjela stricu internetu.

Pa smo se odpeljali novim dogodivščinam naproti.
Po začetnem navdušenju nas je pri blagajni čakalo prvo neprijetno presenečenje - obvestilo, da so vsi ležalniki zasedeni. Blagajničarko smo vprašali, kaj to pomeni. Če se bomo sploh lahko kam dali. Nekam je treba odložiti stvari. Zagotavljala nam je, da so notri neke stopnice, kamor si ljudje postavijo brisače. Ko smo hoteli malo bolj natančen opis teh stopnic (z dvema majhnima otrokoma nekako ni vseeno kje si), nas je samo čudno pogledala in rekla: "Kaj niste bili še nikoli pri nas?" Pa kaj če nismo?! Zato ne smemo notri in ne smemo nič vprašati? Me je kar malo spravila v slabo voljo.

Druga meni neprijetna stvar nas je čakala v garderobi. Stari del je bil čisto zaseden, zato smo zavili v novi del garderob. Hja... očitno so imeli samo željo čim več ljudi spraviti na bazen. V novem delu so samo nabasane omarice in nekaj prostorov, kjer se odrasli lahko preoblečemo. Z večjim otrokom, takim ki že dobro hodi, še nekako gre. Žana smo pa preoblekli kar na tisti grozno ozki klopi.

Lahko bi dali zraven teh omaric vsaj kakšen stol, če že ne klopi. Tako je Žiga čakal kar na tleh. Žana pa je bilo treba držati v naročju. Če bi imeli s sabo voziček bi bilo verjetno lažje. Samo ga nismo vzeli, ker ga na bazenu ne potrebujemo. Drugače nisem človek, ki bi kompliciral, take stvari pa me močno zmotijo.

Potem smo šli na bazen in na srečo so se neprijetna presenečenja končala. Kljub obvestilu pri blagajni, smo našli dva prazna ležalnika. Še dobro, ker tiste stopnice so čisto neprimerne za majhne otroke.

Potem pa večino časa preživeli v bazenih. Največ v malem bazenu, kjer je Žan zelo užival. Žiga malo manj. V malem bazenu je gusarska ladja, ki ima topove, iz katerih škropi voda. Žan jih je navdušeno lovil, Žiga se jih je pa kar bal. Zato se ni mogel ravno sprostiti. Tisti topovi se dajo premikati in tuji otroci so prav uživali in brez manir škropili druge otroke.

Žiga je bolj užival na toboganih. Ga skoraj nismo dobili ven iz bazena.
Je prav fino opazovati otroke, ki uživajo. Tako tiste prve nevšečnosti kar malo pozabiš.

Privoščili smo si tudi kosilo v samopostrežni restavraciji in si nabrali moči za nadaljnje plavanje.

Bazeni so luštni. Kljub temu, da je bilo veliko ljudi, v bazenih ni bila taka gneča, da bi se med plavanjem zaletavali.

Sigurno se bomo še vrnili, ampak ko bo lepo vreme, da bomo lahko zunaj.
Notri so mi veliko bolj všeč (čeprav manjše) terme Zreče.

številčna gosenica

Žiga barve že dolgo pozna in zadnje čase se je začel navduševati nad številkami in črkami. Danes sva dala magnetne črke na hladilnik in sem "pisala" po nareku: Žiga, Žan, mami in oči. Potem pa kar naenkrat: "Še Urbana in Nejca je treba napisat." Nejca je dokončal še sam... po svoje.
Ko je Jani prišel domov, mu je takoj tekel povedati, kaj vse sva napisala na hladilnik: "Oči, ti si bil številka 4."

Ne loči še med številkami in črkami. Zaenkrat je še vse enako.
Številčna gosenica naj bi mu pomagala pri prepoznavanju količine.

Pa sva se lotila izdelave.
Iz tršega kartona sem izrezala 6 krogov in nanje prilepila nogice iz kosmate žice.

Na lesene kljukice sem nalepila barvne pravokotnike.

Pri izrezovanju barvnih krogov pa mi je pomagal tudi Žiga. Jaz sem jih sproti lepila na kartončke. 

Na prvi krog je Žiga prilepil oči. Me je presenetil, kako dobro jih je postavil in poravnal. Jaz sem narisala še nos in usta. Žigu pa še ni bilo čisto všeč: "Nariši še obraz." Ko sem mu razlagala, da je to že cel obraz, me je mali naučil nekaj novega. :)

Dobro ga je narisal in mi dal idejo za še kakšno dejavnost.

Nato sva lahko pričela z delom. Ker še ne pozna številk, sem mu gosenico po številkah postavila jaz. 

Kljukic še vedno ne zna uporabljati. Tokrat sva jih stiskala skupaj. Sem mu pa dala proste roke v načinu kako se lotiti naloge.

Iz košarice je izbiral kljukice po barvah in nikakor ni bil zadovoljen, ker bele kljukice ni bilo.

Razložila sem mu, da so na krogih napisane številke in toliko bo tudi kljukic tiste barve. Na primer: "Na zelenem krogu je napisana številka 2, torej bosta tukaj dve kljukici. Na rdečem je številka 3, bodo tri kljukice." Zdelo se je, da razume in se je lotil naprej. Spet v svojem sistemu (ki pa pravzaprav sploh ni napačen).

Potem je iskal še eno rumeno kljukico. Sploh mu ni bilo jasno zakaj manjka. Pa sem mu začela šteti in kazati številke. Sploh me ni hotel poslušati in je rekel, da ima dovolj.

Za prvič se mi zdi čisto dovolj. Sem vesela, da ni že danes naredil do konca, tako da mu izziv ostaja tudi za naslednjič.

Ko bo obvladal, bova pa dodala še naslednje številke.

sončen dan

Po slabih 14-ih dneh driske in bruhanja (z manjšimi enodnevnimi premori) se je danes prav prilegel tak lep sončen dan. Žigu se je energije nabralo za izvoz in smo mogli iti na dvorišče.

Ko smo zunaj so obvezno na sporedu krede. In zdaj risanje po tleh obvlada tudi že Žan. 

Avto - poganjalček pri nas še vedno ne opravlja svoje prvotne funkcije. :)

Tudi tako lahko voziš skiro. Je bolj sigurno in varno. :)

Radi opazujemo živali na vrtu. Martinčkov je pri nas ogromno in Žiga jih zelo rad lovi, ker bi jih rad božal. 

Kdo ve, kako se imenuje ta hrošček? Žiga ga je poimenoval pikapolonica. Malo ji je že podoben.

Žiga je oranžno žogo nastavil za martinčka. Žan se je takoj odpravil po njo.

Potem sem raje vskočila in mu dala žogo na tla.

petelinček

Tega petelinčka lahko pomagajo izdelati tudi otroci. Koliko pa pomagajo, je odvisno od njihove starosti in sposobnosti. Žiga je meni pomagal samo pri barvanju listov. Potem se je naveličal in se šel raje igrat.

Vzameš embalažo za jajca in jo razrežeš na polovico. 

Nato odrežeš še vsak delček posebej...

... in jih "olepšaš" - srednji del pustiš visok, ostalo odrežeš tako, da bojo na koncu jajčka še vedno varno spravljena. 

Nato lahko nadaljuješ različno. Manjši otroci naj pobarvajo velik list papirja, katerega potem odrasli nareže na pravokotnike. 

Debelejše za rep...

...in po dva tanjša za peruti.

Večji otroci (tisti, ki so že vešči rezanja s škarjami po ravnih črtah) lahko sami pobarvan list narežejo na pravokotnike (odrasli mu samo nariše črte).
Še večji pa lahko najprej narežejo pravokotnike in jih nato pobarvajo. Tako bodo rep in peruti lahko še posebno pisani.

Pravokotnike je potrebno narezati še na tanjše resice (ne do konca).

Z luknjačem za papir izrežemo bele oči in jim narišemo črne pike. Izrežemo kljun in čopek za na glavo. Lahko je list pobarvan že prej, ali pa jih otrok pobarva naknadno. 

Vse skupaj prilepimo na jajčni karton. 

Rep, peruti in kljun privihamo s škarjami. Pazimo, da se rep in peruti ne strgajo. 

Petelinček je pripravljen in čaka na svoja jajčka. 

velikonočno ustvarjanje

Nekaj utrinkov:

Nastajanje voščilnic.

In pirhov.

Žan je užival, ko je pacal s prstnimi barvami. Vsakič, ko sem mu vzela jajček, se je začel močno kregati. Po njegovo, bi jih pobarval več. Mi je žal, da sem jih prej jaz že nekaj pobarvala z barvo, tako da jih je zmanjkalo. 

 Meni so všeč zeeelooo :)

 Ti so pa moji.