spanje

Pri nas doma s spanjem načeloma nimamo velikih težav. Oba fanta že od čisto majhnega dojenčka lepo spita celo noč. Kako sva ju to navadila, ne vem točno. Mogoče imamo dober sistem, mogoče pa samo velike zaspance. :)

Žal pri nobenem ni uspelo, da bi dojila in tako smo pristali na adaptiranem mleku (AM). Dobra stvar tega je, da sem točno vedela koliko mali popije. Ko je dobil svojo porcijo, jok v naslednjih treh urah gotovo ni pomenil lakote. AM je tudi bolj nasitno kot mamino in tako se je dojenček do večera nasitil in je imel dovolj zaloge za mirno noč.
Žiga se je ponavadi zbudil dvakrat na noč (okoli 2h in potem še ob 5h). Vsakič je dobil porcijo AM in je spal naprej. Žan pa je že takoj spal do pribl. 6h zjutraj. In če imamo srečo, potem tudi spi naprej.

Ko sta bila stara pol leta, nam je pediatrinja na sistematskem pregledu rekla, da je otrok dovolj velik in ponoči ne potrebuje več obroka. Tako smo pri Žigu AM najprej zamenjali za čaj, kasneje za vodo in hitro se je navadil, da ponoči ni čas za hranjenje, ampak za spanje.
Z Žanom tega še ne bomo naredili, ker je sicer za nas še nočni obrok za mnoge že zajtrk.

Oba spita že od prvega dne v svoji postelji, ki jo imava čisto ob svoji. Tako mi, kadar se je mali zbudil, ko še ni bil čas za obrok, ni bilo treba veliko. Sem samo skozi rešetke potisnila roko, poiskala dudo, ga pobožala in je spal naprej.

Verjamem, da je to vse lažje s flaško (vsaj ena dobra stvar ne-dojenja). Je pa vseeno potrebno veliko volje in tudi pri nas ni takole idealno vsako noč. Se tudi zgodi (še zdaj pri Žanovih dobrih 7ih mesecih), da samo duda ni dovolj, kar pove z zelo glasnim jokom. Takrat pač zmaga on in dobi AM.

Imamo, oziroma upam da SMO IMELI drugo težavo. Žiga je prišel v neko obdobje, ko ni hotel spati v svoji postelji. Začelo se je tako, da je sredi noči prišel k nama v posteljo. Na koncu se je že zvečer, ko smo se pripravljali na spanje, "naštimal" na očijevi veliki blazini. Ko ga je Jani ponoči prestavljal v njegovo posteljico, se je velikokrat zbudil in bil nazaj, še preden bi ga uspel odložiti.
Po mišljenju nekaterih, naj bi bil sicer otrok, ki spi pri starših bolj samozavesten. Jah, kaj pa vem. Po mojem mnenju je to zelo priročen izgovor.
Mene so nočne brce in male rokice, ki so se počasi prikradle pod glavo in me zrinile iz moje blazine prepričale, da bomo Žigata samozavesti naučili na kakšen drug način.
Čas je bil, da nekaj ukrenemo.

V soboto smo iz posteljice odstranili eno stranico, ker sem imela občutek, da ga moti ograja. Dobil je novo blazino, za katero si je sam izbral prevleko. Na steno pri postelji pa sva nalepila živali, ki ga bodo ponoči gledale in čuvale.

Rezultat?
Kratkoročni: že takoj se je ulegel in hotel spat, čeprav niti kosila še nismo imeli.

Dolgoročni: ... pa bomo še videli. Prvi popoldanski spanec je prespal v celoti v svoji postelji. Zvečer je med pravljico bil v svoji postelji, ampak zaspal v najini. Jani ga je potem prestavil in je ponoči samo enkrat prišel k nama.
Danes zvečer je tudi šel spat v svojo posteljo. Kakšno presenečenje pa naju čaka, ko bova prišla spat pa še ne vem. Nazadnje, ko sva bila v sobi, je bil še v svoji postelji.

Upam, da se bo počasi navadil na svojo posteljo in bodo brce samo še bežen spomin. :)