Ko gledamo naprej, se gotovo tudi vprašamo za nazaj, če je bilo kaj takega, kar bi spremenili.
In tukaj se pri meni nekaj najde. V lanskem letu se je pri nas doma začelo obdobje trme in s tem velika preizkušnja mojih živcev. Če me kaj (ali kdo) razjezi, zelo hitro izgubim glavo in dostikrat naredim kakšno stvar, ki jo kasneje obžalujem (mislim, da sem to prinesla od doma). Mnogi tega zame sicer ne bi rekli, moj trmasti sin pa je to žal izkusil na svoji koži oz. roki.
Po čudnem spletu okoliščin sem v zadnjih 14 dneh slišala nekaj zelo groznih in žalostnih zgodb. Ne vem zakaj. Mogoče sem jih morala, da sem se še bolj zavedla, da življenje, ki ga imamo, ni samo po sebi umevno. Da smo zares lahko hvaležni za vse kar imamo in za vsako minuto, ko smo lahko skupaj. Zakaj bi to zapravili za kreg in slabo voljo?
Tako sem prišla do sklepa, da se naučim dihat. Vsakič, ko si bo Žiga in kasneje verjetno tudi Žan zamislil stvari izpeljati po svoje, bom pred izbruhom globoko vdihnila in situacijo poskušala rešiti na miren način.
Uf.. ko tole berem se sliši zelo težko. Ampak verjamem, da mi lahko uspe! Mogoče se bo pa potem tudi Žigovo kljubovanje umirilo.
.
.
.
Tole zadevico sem dobila za rojstni dan.
Mislim, da bi mojim živcem pomagalo tudi to, če bi se tega bolj držala. Pa ne kot izgovor, da bomo imeli od zdaj naprej lahko razmetano stanovanje. Ampak v opomin, da kadar preživljam čas s fantoma, sem tam za njiju. Prah, umazanija, perilo... vse počaka. Njuno otroštvo pa gre naprej.
Tako, za leto 2015 sem si zadala dve veliki stvari. Če mi bo to uspelo, ne bo lepo in mirno samo leto 2015, ampak tudi vsa leta naprej. In zdaj ko je napisano, je postalo tudi uradno in bolj za res.
.
.
.
Kot ste opazili ni več Velikega in Malega Ž-ja. Preprosto sta Žiga in Žan. Zakaj? Saj niti ne vem zakaj sem sploh začela samo s kraticami. Verjetno zaradi črednega nagona - tisti, ki kdaj zaidete še na kakšen drug blog, veste o čem govorim. Pa ne bo več tako. Zato ker sem ponosna na svoja sinova in na njuna imena. Saj sem jih konec koncev jaz izbrala. :)
Ponosna družinica. :)
No ja, saj (za tiste ostale) ne gre za to, da ne bi bili ponosni na imena svojih otrok ... Le ne vem, če jima bo čez kakšnih 7,8 let všeč, če bodo lahko njuni sošolci brali o njunem odvajanju od kahlice ipd. ;) Ne vem, če lahko tako grobo posežem v njuno zasebnost, ne čutim, da bi imela to pravico... No, pa v res majhnem kraju živimo... Če lahko branim drugo stališče... Pa vse dobro v novelm letu in izpolnjene novoletne zaobljube želim
OdgovoriIzbrišiVsekakor nisem mislila, da sem samo jaz ponosna mama, ki ima rada svoja otroka. Sem prepričana, da je vsaka mama na svojega otroka najbolj ponosna in mu želi le najboljše.
OdgovoriIzbrišiJaz sem samo videla, da drugi tako delajo in sem zato še jaz začela samo s kraticami imen. Sploh nisem razmišljala zakaj. Sem si rekla, če drugi tako delajo, bom pa še jaz. Čeprav nisem imela pojma zakaj se to sploh dela (ste prva, ki mi je povedala konkreten razlog). Zato sem se odločila, da tega ne bom več, ker nisem imela svojega pravega razloga. Nikoli mi ni bilo všeč, če je nekdo nekaj počel samo zato, ker to pač počnejo tudi drugi. Grozno sem si šla na živce zaradi tega.
Spoštujem pa vse ostale, ki imajo svoje razloge in ne mislim, da so zaradi tega kakorkoli slabši.
Včasih pa tudi ne znam izbrati pravih besed in nekdo moje zapise lahko razume drugače, kakor so bili mišljeni. Zato sem opravičujem, če sem koga prizadela in upam, da sem tale komentar dovolj razumljivo napisala.
Nene, nisem tako razumela, nikakor, ampak samo želela sem povedat, zakaj druge oz jaz (pa še par, ki sem jih osebno spoznala) to počnemo - uporabljamo vzdevke in ne fotografiramo obrazov. Seveda je blog veliko prijetneje spremljati, če imajo ljudje obraze in imena (meni je to lažje in prijetneje na tujih blogih), vse hitreje postane domače. Samo to sem želela povedat, utemeljit, res se ni treba opravičevat :)
Izbriši